Pozno poletje je obarvalo polja in kašče so polne koruze, pravi čas za ličkanje. Redko kje še lahko začutimo čar starega običaja, ampak pri nas v domu ga ohranjamo. Ob muzikantih in pevcih, domačinih Vinkotu, Savini in Angeliki nam je delo kar prehitro šlo od rok. Stanovalke in stanovalci so bili ob delu nadvse srečni.
Pogovor je tekel tudi o spominih, kako je nekoč bilo to več kot le delo – bil je praznik soseščine. Takrat se ponovno zasliši pesem, zažari iskrica v očeh in spomini obudijo tisto dragoceno preprostost življenja. Sosedje, sorodniki in prijatelji so se zbrali v hlevu ali na skednju, ob smehu, pesmi in pripovedih iz vsakdanjega življenja. Poseben čar je imela rdeča koruza, ki je prinesla poljub in rdečico na lica.
