Pegazov dom je po nemškem zgledu prvi dom pri nas, v katerem starostniki živijo v družinskih skupnostih
"Želeli smo razbiti tabu, da so domovi za starostnike nekaj slabega. Starost in bolezen sta sestavni del življenja in ko se z njima sprijaznimo, nam je lažje. Ni res, da je človek, ko pride v dom, odpisan!," pravi Kristina Kampuš, direktorica Pegazovega doma v Rogaški Slatini, ki je prvi med domovi za starostnike pri nas uvedel stanovanjske skupnosti.
Po zgledu nemških domov so stanovalce povezali v skupine, ki živijo kot družine, imajo svojo kuhinjo in jedilnico, svojo gospodinjo, in če jim zdravje dopušča, lahko tako kot doma zavihajo rokave ter za štedilnikom pomagajo pripravljati hrano. "V celoti jim njihovega družinskega okolja res ne moremo pričarati, je pa takšen način zanje zagotovo prijetnejši in prinaša več prednosti kot slabosti. Odprli smo vrata okolici in izjemno veseli smo, ker prihaja k nam kar 40 prostovoljcev, ki našim stanovalcem prirejajo družabne igre, jim berejo, jih vodijo na sprehode," pripoveduje direktorica Kampuševa.
Do letošnje pomladi, ko je Pegazov dom odprl vrata, je delala kot vodja oddelka za družbene dejavnosti na občini Rogaška Slatina ter je po službeni dolžnosti ves čas sodelovala pri načrtih za zgraditev doma. "Niti na misel mi ni prišlo, da bi zamenjala službo. Lastnikom Pegazovega doma sem celo pomagala iskati direktorja, vendar nismo našli takega, ki bi jim bil po volji. Potem so me nekega dne presenetili s prošnjo, naj sama prevzamem vodenje doma. Srečna sem, ker sem sprejela izziv."
Dnevnik, 11. 10. 2006