Njeno življenje je kljub trnom na poti , ki jo je prehodila, žlahten cvet.
In četudi so se roke z leti spremenile, so še vedno roke, ki se dotikajo z ljubeznijo. So roke, ki pišejo zgodbe življenja.
Takšne zgodbe namreč pokažejo kako si s svojo voljo, z vsako mislijo, besedo in dejanjem izbiramo in ustvarjamo svojo prihodnost – svetlobo ali temo, ljubezen ali strah.
Macur Ana, gospa , petkrat babica, osemkrat prababica, ima 102 leti, je živahna, polna energije, skoznjo sije tako zelo trmasta žerjavica volje, ki je lastna ljudem, ki jim življenje ni prizanašalo. Ko jo opazujem in poslušam se mi zazdi, da se je za 102-letnico čas že nekdaj ustavil.
Še vedno se živo spominja prehojene življenjske poti.
Hudomušno pripoveduje koliko veselja , petja in plesa je bilo ob vaških veselicah, večerih ob kožuhanju, kako je bila dvakrat oklicana, pa za prvega, ki so ji ga »zrihtali« starši ni marala čuti in se je ves teden jokala, ta drugi pa je bil pravi.
Opazujem te vdrte, modre oči, kako se zazrejo nekam v daljavo. »Veste, pa ni bilo vse ravno in gladko v mojem življenju. Veliko je bilo trpljenja. Koliko bremen sem prenesla po bregu navzgor do domačije: na hrbtu brento z vodo, od spredaj pa koš s perjem od pese. Težko smo prigarali naš vsakdanji kruh. Najhujše pa je bilo, ko sem morala z možem in tremi hčerkami zapustiti hišo, težko prigarano letino in oditi v izgnanstvo v Nemčijo. Tu sem rodila sina ; doživeli smo veliko ponižanj, lakote in strahu. In strahot še ni bilo konec. Ob vrnitvi domov nas je pričakala požgana in oropana hiša…..« , za hip je pomolčala, pogledala vame in trdo dejala: « Nikoli, pa naj je bilo še tako hudo, nisem potožila ali obupala!«
Ko sem jo povprašal , kaj mora storiti človek, da dočaka tako visoko starost čil in vedrega duha, je dejala:
» V življenju se moraš boriti za vsakdanji kruh, biti moraš delaven, pošten in skromen. In veren moraš biti, vera te drži pokonci.«
Kot stanovalka v Pegazovem domu se gospa Macur dobro počuti, potoži le, da ji manjka sostanovalka s katero bi se lahko več pogovarjala.
Na koncu reče: »Hvala Bogu, da še imam razum! Daj Bog, da bi hčerka ozdravela in da bi bila zdrava vsa družina!«
Ob slovesu ji v imenu kolektiva Pegazovega doma zaželim:
Spoštovana ga. Ana, naj teče Vaše življenje mirno, naj Vas sreča in zdravje čvrsto držita v objemu.
Božo Kolar, fizioterapevt