Ta spletna stran uporablja piškotke. Z brskanjem po strani se strinjate z našo izjavo o Piškotkih. Sprejmi in zapri

Pegazova SUPER SENIORJA

Pegazova SUPER SENIORJA

12. junij 2017 - 31. december 2017

Gospa Ela Krumpak in gospod Mirko Ogrizek

Pegazova super seniorka Gabrijela Krumpak

»Pegazov dom mi je spremenil življenje na bolje, saj se tu počutim bolj varno, tukaj je pomoč takoj na razpolago, ko jo potrebujem. Pred prihodom in končno odločitvijo, da pridem v dom, sem odšla na ogled in prvi vtis mi je bil zelo dober, enako lahko rečem tudi sedaj, ko sem v domu sedmo leto«, pove vedno lepo urejena gospa Ela, kot jo skrajšano kličemo. »Prednost je tudi ta, da lahko grem domov kadarkoli si zaželim, saj sta sin in hči v bližini. To je moj drugi dom v najboljšem pomenu besede. Tukaj sem našla veliko prijateljev, ki skupaj posedimo ob kavici in klepetu na klopci.«

Gospa Gabrijela je letos 27. maja dopolnila 98 let. Rojeno Brežičanko, ki je že v otroških letih rada česala in pletla kitke, je v Rogaško Slatino pred mnogimi leti pripeljala ljubezen do frizerskega poklica in moža. Skupaj sta ustvarila svoj prvi salon v bližini železniške postaje, ga nato razširila in preselila na lokacijo ob današnji promenadi, tik pred prelepim zdraviliškim parkom. Spomini poromajo v čas, ko je bila Rogaška Slatina zelo pomemben in dobro obiskan turistični kraj, kjer so se odvijali številni elitni plesi in druga pomembna srečanja. Tuji gosti in predvsem gostje so se prihajali urejat v salon Pri Eli tudi po dvakrat dnevno. Njeno mojstrstvo je postalo dobro poznano v ožji in širši okolici. Znanje je vselej z veseljem nadgrajevala, rada je eksperimentirala, udeležila se je mnogih tekmovanj, predvsem na območju bivše Jugoslavije in dosegla številna priznanja. V največji ponos pa ji je bilo, ko je po njeni frizerski poti pričel stopati tudi sin Tonči, ki je po njeni upokojitvi prevzel vodenje salona. Odločitve, da je postala frizerka, ni nikoli obžalovala.

Njena druga velika ljubezen pa je skrb za zdravo življenje in zdravo, krepko telo. Tudi sedaj, v Pegazovem domu, vsakodnevno telovadi, hodi na sprehode, pevske vaje, aktivnosti za krepitev spomina, skupino za samopomoč, na izlete, piknike, predavanja o tujih deželah, plesne urice, jogo smeha,…in se sploh rada udeleži vseh dogodkov, ki se odvijajo v domu in tudi izven. V mirnih popoldnevih pa rada bere in prelista številne albume s črno belimi fotografijami, ki jo vedno znova spomnijo na lepe, stare čase. »Potrebno je ostati aktiven tako telesno kot miselno, potem tudi na starost ne zarjaviš,« hudomušno pripomni.

»Zelo sem zadovoljna s hrano v Pegazovem domu, vsakega obroka se veselim, saj imam ohranjen dober apetit in okus. Sodelujem pri skupini za sestavo jedilnikov in sem vesela, da se predlagane želje stanovalcev tudi upoštevajo, kolikor je to le mogoče. Vedno znova se rada udeležim aktivnosti za krepitev spomina, kjer dobimo vaje tudi za »domačo nalogo«. Najprej jih preberem in jih v mislih rešujem sama, nato sin Tonči,… tudi pravnuki pridejo in najprej vprašajo: »Imaš kaj nalogic?« Na koncu zabeležim vse, večkrat preverjene, rešitve« se zasmeje gospa Gabrijela ter doda, da pravnuke uči še italijanske, francoske, nemške in v prvi vrsti slovenske pesmi.

Je izredno pozitivno naravnana in razgledana gospa, v vsaki situaciji vidi svetlo plat in pogovor z njo je vedno dobro delujoč na sogovornika in okolico. Tudi njej v življenju ni bilo z rožicami postlano, bili so zelo težki trenutki, saj je oba moža izgubila tragično in je ostala sama s tremi otroki.

»Naša mama se je pred sedmimi leti sama odločila, da gre v dom, kljub nasprotovanju nekaterih najožjih članov družine. Prej je živela sama v hiši z velikim vrtom in je ugotovila, da kljub ljubezni do vrta in hiše, ne zmore več obremenitev vzdrževanja. Po začetnem tri-tedenskem obdobju privajanja se je zelo hitro aktivno vključila v številne aktivnosti doma. Začela je prepevati, slikati, telovaditi, sodelovati pri različnih organiziranih aktivnostih v domu. Najbolj ji je bilo všeč sodelovanje v žoga bendu in v jogi smeha. Kot poznavalko zdrave prehrane, so jo povabili tudi v skupino doma, ki predlaga jedilnike. V začetku je mamo še skrbelo kako je kaj pri nas doma, sčasoma pa se je tako sprostila, da pravzaprav ne sprašuje več kako je s hišo in vrtom. Celotna njena energija in čas sta neobremenjena s skrbmi in se lahko posveti samo sebi in kakovostnemu preživljanju časa ter različnim aktivnostim, ki jo ohranjajo zdravo, aktivno, sproščeno, radostno, ljubečo. Sedaj ima več "reda" v življenju, zlasti glede prehranjevanja, kakovostno oskrbo, obdana je z  ljubečimi in skrbnimi ljudmi, kar ji podaljšuje aktivno življenje v častitljivo starost. Preživela je številne, boleče, globoke preizkušnje v času 2. svetovne vojne, vendar se ni nikoli predala pod težo udarcev usode. Pri svojih letih ima še danes več življenjske energije, kot jo pogosto premorem sama. Mama je bila vedno tudi telesno aktivna: telovadila, plavala, smučala ter  vztrajno predajala drugim svoje vedenje. Ima veliko potrpljenja in vztrajnosti pri učenju drugih. Ne samo, da je uspešno izurila številne frizerske mojstre, mnoge ljudi je naučila plavati in smučati. Vsi njeni vnuki so najprej smučali z njo. Ko je napolnila 83. let si je zaželela še enkrat smučati. In smo seveda izpolnili njeno željo z rahlo bojaznijo, kako bo šlo. Po prvih začetnih spustih brez kakršnih koli težav, smo jo pustili samo in ko smo prišli nazaj, je že kazala otrokom, kako se pripravijo za vstop na vlečnico. Zelo je dobra pri spodbujanju svojih bližnjih k večji telesni aktivnosti, zdravi prehrani, prožnosti uma, ljubezni, potrebi po pozitivnem pristopu v življenju, iskanju rešitev brez tarnanja. Te aktivnosti ohranja v polnosti tudi v Pegazovem domu. Mama je vedno rada potovala, tekoče govori nemško, od ostalih jezikov pa se je naučila toliko potrebnega jezika da je potovala brez zadržkov kamorkoli (v Ameriko, Alžirijo, Pariz, Libijo, Madžarsko…). Znala je navezati stike z ljudmi, ki jih je srečevala. Še danes rada kam gre. Je hitro pripravljena za kakršnokoli akcijo znotraj ali izven doma - vedno lepo oblečena, z urejeno frizuro, šminko, malo parfuma in nekaj nakita. Mama bo zagotovo zapustila »bogato dediščino«. Poleg treh otrok, petih vnukov, sedmih pravnukov, ima že dve prapravnukinji. Do sedaj … saj pri mami se nikoli ne ve«, je zapisala hči Aleksandra Saša Krumpak, ki tudi sama zelo aktivno prostovoljno tke vezi s Pegazovim domom v obliki raznih predavanj o tujih deželah, zdravju, energetski samopomoči in še bi lahko naštevali in jasno je, da jabolko ne bo padlo daleč od drevesa.

Gospa Gobec Ljudmila je njena najboljša prijateljica. »Jaz jo imam zelo rada. Ko sem prišla v dom so me prisedli k njeni mizi in tako je ostalo. Takoj je navezala stik z mano in me seznanila z vsem, kar me je zanimalo in je bil tudi zame prehod v Pegazov dom lepša izkušnja ravno zaradi nje. Veliko se pogovarjava, vedno je kaj zanimivega za diskutirati – preteklost, sedanjost, prihodnost… hodijo z roko v roki. Ko odide za dva tedna v klimatsko zdravilišče jo zelo pogrešam in komaj čakam, da spet polna energije in nasmejana stopi skozi prag. Gospa Ela je zelo pozitivna, v vsem vidi dobro in lepo jo je imeti za prijateljico.« (Mateja Fidler)

 

Pegazov super senior Mirko Ogrizek

Gospod Mirko Ogrizek prihaja iz Podčetrtka. Zaposlen je bil v Zdravilišču Atomske Toplice kot pomožni skladiščni delavec, sedaj je invalidsko upokojen. Pred prihodom v dom je živel sam, brez ogrevanja, ni imel kje kuhati, ni imel hrane. Nekega dne je skoraj tudi zmrznil. Tako je leta 2012 prijokal na občino Podčetrtek, od koder so klicali Center za socialno delo Šmarje pri Jelšah in mu uredili domsko varstvo. Še sedaj se spomni dne, ko je prišel v čudoviti dom. »Bil je 13.december 2012 ob treh popoldan, ko so me zelo prijazno sprejele direktorica, Tatjana Kovačič in Dušanka. Bil sem presrečen, saj je to postal moj drugi dom. Všeč mi je, da sem se umaknil iz Podčetrtka, saj sem imel tam veliko prijateljev, s katerimi sem spil kakšen kozarček preveč. Prvih štirinajst dni sem pogrešal svoj kraj, sedaj pa nič več«, pove z solzami sreče v očeh.

Že takoj drugi dan njegovega bivanja v domu, ga je gospodinja zaposlila z zlaganjem perila in od takrat vsak dan zloži kupe brisač, krpic, podlog in slinčkov. Perilo razvršča po barvi in velikosti. Pove, da mora biti vse zloženo zelo natančno. Prav nobene pomoči ne potrebuje, saj pravi, da bi mu lahko kdo kaj pomešal.

Njegov čas v domu je res zelo izpolnjen. Je človek, ki svojim telesnim tegobam ne namenja prevelike pozornosti, ampak je raje ves čas zaposlen in aktiven. Je član domskega pevskega zbora. Rad telovadi, zelo všeč so mu športne igre. Najraje pa ima kakšne smešne igre, zelo je vesel, veliko se smeji. Pravi, da se moramo smejati. Odkar je stanovalec Pegazovega doma je gospod Mirko tudi ministrant pri domski maši, hodi na molitvene urice, je član domskega žoga benda, rad se udeležuje telovadbe, vaj z žogo, vaj za spomin, obiskuje zunanji fitnes, je aktiven na prav vseh prireditvah in domskih proslavah (npr. na Prešernovi proslavi deklamiral Vrbo, na Veliko noč nosi v cerkev butare zase in za vse ostale stanovalce, obiskuje vrtce, poje otrokom, ob obisku Moškega pevskega zbora je z njimi zapel solo »Kaj bi te vprašal dekle ti«, itd). Edino, česar  gospod Mirko ne počne rad, so ročna dela. Pravi, da to mu pa res ne gre od rok. Mirko je poseben tudi v tem, da se za vsako stvar vsem in še vsakemu posebej zahvali. Ker je aktiven na vseh področjih, je veliko prisoten tudi v medijih, na kar je še posebej ponosen.

Preostanek časa, ki mu ostane po vseh aktivnostih, pa preživi ob klepetanju in druženju s sostanovalci v skupnem prostoru. Stanovalci povedo, da urice v njegovi družbi izjemno hitro minejo. Je dobrovoljen, skromen, takšna »dobra duša«.

V Pegazovem domu je gospod Mirko našel svoj drugi dom, drugačen od njegovega prejšnjega, varen in topel. Tukaj se počuti sprejeto in ljubljeno. Pravi, da ga na domače okolje ne veže prav nič. Vse kar potrebuje ima v Pegazovem domu: »Posteljo imam, vsi so prijazni, pa priboljške imamo, med obroki dobimo kos kremne rezine, kakšno sadje, še pico imamo. Življenje v  domu je res lepo. Vse imamo, za nič nam ni treba skrbeti. Kje drugje še tako lepo skrbijo zate?«.

Gospa Božena Bofulin, sostanovalka o njem pove: »Mirko je res zelo ustrežljiv do vseh nas, je živahen, gostobeseden. Rad pomaga prav vsem in večkrat nas razveseli s svojim prijetnim petjem in tudi ostale pritegne k petju. Sodeluje v pevsem zboru, poje tudi solo, prav tako z velikim veseljem sodeluje pri domskem žoga bendu. Ne smemo pa pozabiti, da je prav on zaslužen, da je perilo vsak dan lepo sortirano in zloženo. Tega dela ne prepusti nikomur. Prav tako z velikim veseljem priskoči na pomoč stanovalcem na invalidskih vozičkih in jih vozi po raznih opravkih. To je res lepo od njega.«

V tej prelepi zgodbi velja posebej izpostaviti izjemno prijaznost, skrb in pomoč našega Mirka drugim. Take zgodbe nenazadnje pomenijo nezanemarljiv doprinos k prepoznavnosti Pegazovega doma lokalni in širši okolici. To je zgodba, na prvi pogled res majhna in drobna, a hkrati tako velika…

Pegazova SUPER SENIORJA
Pegazova SUPER SENIORJA
Pegazova SUPER SENIORJA
Pegazova SUPER SENIORJA
Pegazova SUPER SENIORJA
Pegazova SUPER SENIORJA